Pripoved o sožitju subjekta in slikarske entitete
Slikarski rokopis Irene Jeras Dimovske, ki se pne v avtorsko značilnem razgibanem ritmu po nosilcu likovne forme, je spojitev figurativnega videnja, človeške zapletenosti in usodnosti v življenjskem toku ter senzibilnosti občutij. Avtoričin umetniški svet največkrat ženskega akta ni namenjen le ženskam ali moškim, ampak vodi k razumevanju interakcije figuralnih kompozicij in barvnih razmerij vsakega, ki je dovolj občutljiv in pronicljiv, da spregleda očitni erotični naboj, saj se šele nato lahko sooči z lastnimi strahovi, predsodki, negotovostmi … Njeno slikarstvo prvotno dojemamo izključno razumsko, drugotno pa ga začutimo na intuitivni ravni, kjer besede skorajda niso več potrebne.
Avtorica umetniškega dela ne dojema le kot vidno komunikacijo med umetnikom in gledalcem, temveč ga definira kot idejo, sporočilo, misel, ki izhaja iz slike s svojo lastno močjo in integriteto. Čeprav so njena platna morda videti kot posledica spontanega navdiha, se je slikarka z vsakim ukvarjala ne samo več dni ampak tudi po več tednov oziroma mesecev. Dimovsko kljub občasnemu teženju k abstrahiranju (izločevanju likovnih elementov, reduciranju slike na oblike, črte in barvo) zanima predvsem človeška figura, ki skozi gledalčeve oči postane znamenje, čustvo, doživetje ...
Ženski akt, osrednja tema njenega likovnega zanimanja, ki največkrat nastopa kot nekakšna čista oblika ženskosti, katero prežemata duševni nemir in metafizični patos, je tako vpet v tkivo simbolne likovne govorice. Figura je torej nosilec, osnovni temelj njene umetniške izpovedi, na katerem gradi občutek za relativno, materialno in sposobnost zaznati pravo razmerje z ozadjem slikovne površine. Ženska telesa se z igrivimi in sproščenimi potezami čopiča prelivajo in hkrati subtilno dopolnjujejo z ozadjem slikarskega platna. Kljub spontanosti, impulzivnim in gestualnim linijam ustvarjalka svoji ekspresivni barvni figuralni risbi vedno določi vlogo, nalogo in smer. Avtorica pri tem goji tektonsko trden, vendar likovno razgiban slikarski pogled na izbrano motiviko. K temu pripomorejo naključno nastale likovne oblike (razlivanje in mešanje barv po nosilcu likovne forme), ki jih vključuje v svoja likovna dela, kjer so postale smiseln sestavni del likovne celote.
Tudi barva ji pomeni enega izmed osnovnih gibal njenega umetniškega izraza. Močna ekspresivna intoniranost barve se skladno veže s silovitimi risarsko-slikarskimi prvinami figuralnih kompozicij. Le-te so nekakšna evokativna znamenja, ki se vežejo s ponekod vehementnimi barvnimi sestavinami, ki intenzivirajo, poudarjajo sporočilnost naslikanih prizorov, oziroma so slikarske projekcije notranjih dilem, duševnih stanj, so simboli za vsesplošno odtujenost, osamljenost, so navsezadnje pobuda za boljša medčloveška razmerja. Dimovska uporablja pri gradnji umetniških del tako eno kot tudi več barvnih elementov, ki so podrejeni iskanju prvinskih sanjarjenj, s katerimi figuralne prizore oddaljuje od čistega erotičnega razumevanja. S pomočjo barvnih vrednot se slikarski subjekt in entiteta v slikarskem smislu transponiranega objekta spojita v enovito umetniško sporočilo.
Akademska slikarka in restavratorka se ukvarja tudi z digitalno obliko slikarstva, kjer se vizualno izraža s pomočjo programske opreme. Nova tehnologija ji omogoča ustvarjati tiskane grafike na čisto slikarski način. Pri tem je opaziti, da njena tako nastala dela ohranjajo identično likovno govorico klasičnega slikarstva, le da so zaradi plakatno delujočih barv, ki so ponekod tudi zelo pastozno nanesene, veliko bolj kontrastna. Ustvarjalka se z uporabo novih tehničnih postopkov predstavlja kot umetnica, ki išče vedno nove izzive. Kljub atraktivnosti novih tehnoloških postopkov v likovni umetnosti ostajata izhodišče in srž njenega ustvarjanja še vedno predvsem čopič in barva z vsem bogastvom likovnega sporočila.
Pričujoča umetniška dela predstavljajo slikarko Ireno Jeras Dimovsko kot dobro poznavalko figuralnih in barvnih kompozicij, ki je z inspiracijo vedno povezana z naravo in izpolnjena z njenimi spodbudami.
Aljaž Pogačnik
Avtorica umetniškega dela ne dojema le kot vidno komunikacijo med umetnikom in gledalcem, temveč ga definira kot idejo, sporočilo, misel, ki izhaja iz slike s svojo lastno močjo in integriteto. Čeprav so njena platna morda videti kot posledica spontanega navdiha, se je slikarka z vsakim ukvarjala ne samo več dni ampak tudi po več tednov oziroma mesecev. Dimovsko kljub občasnemu teženju k abstrahiranju (izločevanju likovnih elementov, reduciranju slike na oblike, črte in barvo) zanima predvsem človeška figura, ki skozi gledalčeve oči postane znamenje, čustvo, doživetje ...
Ženski akt, osrednja tema njenega likovnega zanimanja, ki največkrat nastopa kot nekakšna čista oblika ženskosti, katero prežemata duševni nemir in metafizični patos, je tako vpet v tkivo simbolne likovne govorice. Figura je torej nosilec, osnovni temelj njene umetniške izpovedi, na katerem gradi občutek za relativno, materialno in sposobnost zaznati pravo razmerje z ozadjem slikovne površine. Ženska telesa se z igrivimi in sproščenimi potezami čopiča prelivajo in hkrati subtilno dopolnjujejo z ozadjem slikarskega platna. Kljub spontanosti, impulzivnim in gestualnim linijam ustvarjalka svoji ekspresivni barvni figuralni risbi vedno določi vlogo, nalogo in smer. Avtorica pri tem goji tektonsko trden, vendar likovno razgiban slikarski pogled na izbrano motiviko. K temu pripomorejo naključno nastale likovne oblike (razlivanje in mešanje barv po nosilcu likovne forme), ki jih vključuje v svoja likovna dela, kjer so postale smiseln sestavni del likovne celote.
Tudi barva ji pomeni enega izmed osnovnih gibal njenega umetniškega izraza. Močna ekspresivna intoniranost barve se skladno veže s silovitimi risarsko-slikarskimi prvinami figuralnih kompozicij. Le-te so nekakšna evokativna znamenja, ki se vežejo s ponekod vehementnimi barvnimi sestavinami, ki intenzivirajo, poudarjajo sporočilnost naslikanih prizorov, oziroma so slikarske projekcije notranjih dilem, duševnih stanj, so simboli za vsesplošno odtujenost, osamljenost, so navsezadnje pobuda za boljša medčloveška razmerja. Dimovska uporablja pri gradnji umetniških del tako eno kot tudi več barvnih elementov, ki so podrejeni iskanju prvinskih sanjarjenj, s katerimi figuralne prizore oddaljuje od čistega erotičnega razumevanja. S pomočjo barvnih vrednot se slikarski subjekt in entiteta v slikarskem smislu transponiranega objekta spojita v enovito umetniško sporočilo.
Akademska slikarka in restavratorka se ukvarja tudi z digitalno obliko slikarstva, kjer se vizualno izraža s pomočjo programske opreme. Nova tehnologija ji omogoča ustvarjati tiskane grafike na čisto slikarski način. Pri tem je opaziti, da njena tako nastala dela ohranjajo identično likovno govorico klasičnega slikarstva, le da so zaradi plakatno delujočih barv, ki so ponekod tudi zelo pastozno nanesene, veliko bolj kontrastna. Ustvarjalka se z uporabo novih tehničnih postopkov predstavlja kot umetnica, ki išče vedno nove izzive. Kljub atraktivnosti novih tehnoloških postopkov v likovni umetnosti ostajata izhodišče in srž njenega ustvarjanja še vedno predvsem čopič in barva z vsem bogastvom likovnega sporočila.
Pričujoča umetniška dela predstavljajo slikarko Ireno Jeras Dimovsko kot dobro poznavalko figuralnih in barvnih kompozicij, ki je z inspiracijo vedno povezana z naravo in izpolnjena z njenimi spodbudami.
Aljaž Pogačnik