Sodobne Amazonke
Irena Jeras Dimovska v svojem likovnem ustvarjanju povezuje različne umetniške izkušnje, povezane z razmišljanjem o človeku, naravi in upodabljanjem človeške figure v kontekstu naravnega ambienta. Pridružuje se torej množici umetnikov, ki stremijo k enemu samemu cilju – predstaviti človeški lik v njegovem polnem bistvu, bodisi v mirovanju ali v gibanju. Na dlani je, da ustvarjalka s prepoznavnim stilnim načinom vnaša v kontekst sodobnega slovenskega slikarstva sveža razmišljanja, nova dognanja in posebno poglobljeno »žensko« senzualnost, ki klasično umetniško tematiko odlično aktualizira in čustveno obarva.
Figuralne likovne celote Irena Jeras Dimovska izvaja v skladu s svojim temperamen- tom: smelo in impulzivno. Pri obravnavi izključno ženskih figur se ustvarjalka običajno rahlo distancira od strogega realističnega načina podajanja figuralike. Pristop do ženskega lika je tokrat bolj celosten, včasih skoraj shematičen, detajli pa so v kontekstu kompozicije popolnoma zanemarljivi. Za dojemanje njene likovne pripovedi je pomembnejši odnos med figuro in bivanjskim okvirjem. Bohotna telesa, ki so do nedavno prevladovala na platnih Irene Jeras- Dimovske, se v zdajšnjih zgodbah nekako bolj stapljajo z ozadjem, vračajo se v prvotno stanje popolne harmonije z naravo; lahko so živahno razgibana, lahko pa so tudi povsem sproščeno ležerna. S prepleti ploskev, nasičenih barv, črt in rastrov Irena Jeras Dimovska ustvarja površine, ki s svojo fizično navzočnostjo (predvsem po zaslugi odločnih barvnih nanosov in značilnih rdečih kontur) navidezno izstopajo iz površine. Iz naslikanih prizorov je moč razbrati celo paleto različnih profiliranih likovnih vzgibov, ki v sintetizirani obliki določajo umetničino unikatno stilno maniro. Dobro poznavanje tehnike akrilnega slikarstva Ireni Jeras Dimovski omogoča efektno realizirati prodore v večplastnost prostora znotraj slikovnega polja, to pa je »posvečeno območje« refleksij avtoričinih najbolj intimnih razmišljanj in fantazij. Sporočilnost podobe se tako vzpostavlja onkraj meja objektivne danosti, zato v svojem jedru ohranja imaginarne razsežnosti in vzdržuje poseben »energetski naboj«. Nova konkretnost likovne pripovedi, prek katere se slikarski objekt odteguje preprostemu enačenju z običajno pojavnostjo, sodi med temeljne značilnosti likovne prakse Irene Jeras Dimovske. Čeprav ustvarjalka v svojih delih posredno ohranja prepričljivo, a »ponotranjeno« klasično izraznost, kakršna je danes v slovenskem slikarstvu redka, nam hkrati tudi sporoča, da oživljena snovnost ni njen edini cilj in, da ne favorizira zgolj fizičnih dimenzij slikovnih komponent. Njen postmodernistični figuralni koncept, povezujoč gestualno slikarsko optiko s sublimnostjo pripovedi, sloni na nasprotju med navzočimi in slutenimi esencami pogojno določljivih, neizmerljivih razsežnosti likovnega dela. V igri, ki sugerira zaznavno gibanje, se prepletajo risarski in slikarski prijemi, slika pa živi kot samosvoj organizem in harmonična enota raznovrstnih struktur, svetlob in barvnih kontrastov. Gledalčeva domišljija je tisti ključni nosilec, ki sprejema in hkrati tudi omogoča osupljajoča povezovanja različnih likovnih elementov, transformacij in reliefnih učinkov. Navezanost na ekspresionistične vzore je v danem primeru samo navidezna, saj gre v konceptualnem smislu za bistveno drugačen pristop do reševanja izbrane slikarske tematike. Figure v statičnih ali dinamičnih pozah so namreč telesa, ki izražajo plastično polnost in življenje, četudi jih avtorica poenostavlja in večkrat postavi v imaginarni prostor. Ireni Jeras Dimovski notranja logika ne dopušča obrata k abstraktni likovni govorici, likovna pripoved brez povezave z realno predstavnostjo ji je tuja. Najnovejša dela v primerjavi s prejšnjimi figuralnimi sklopi sicer bolj poudarjajo elemente krajine. Raziskovanje ženskega telesa v vseh mogočih variantah, iz vseh mogočih vidikov, jo napeljuje na zgoščanje izraza, vendar z redukcijo določenih elementov motivno mizansceno le vzpostavlja in je ne poenostavlja; s prizorišča namreč odstrani le tisto, kar bi lahko onemogočilo figuram zaživeti v polnosti in barvnem bogastvu. Slikarski prostor tako postane naravna globinska kulisa za akt v intenzivnem gibanju, mirovanju ali celo lebdenju.
Dela Irene Jeras Dimovske poleg kompozicijske skladnosti odlikuje tudi slikarska improvizacija, preko katere se (predvsem po zaslugi močnih kolorističnih učinkov) vzpostavlja neka posebna sproščenost in dinamika. Skrajno individualna estetika metaforično razodeva avtoričino izrazno naravo, smisel za pripovednost, simboliko in jasno prepoznavno identiteto, znotraj le-te pa se soočata dva osnovna ustvarjalna principa: prvotni – idejni, in sekundarni - estetski. Plastično podane ženske figure, včasih spominjajoče na posodobljene upodobitve antičnih Amazonk, se gibljejo v definiranem, svetlobno in barvno poudarjenem prostorskem polju. Odpirajo nam poglede v svet, izpolnjen z rahlo erotiko in nas soočajo s prvobitnostjo.
Irena Jeras Dimovska je duhovno zavezana kultu figuralike in očitno verjame v njeno moč. Gola telesa, bodisi samotna, v parih ali skupinah, pripovedujejo zgodbe, stare kot človeški rod. Včasih jih lahko »beremo« kot aluzije na biblične teme, lahko pa nam vzbujajo tudi asociacije na skupine grških bakhantk, povezanih z obredi, posvečenimi plodnosti. Irena Jeras – Dimovska pojmuje vsebinski karakter izbranega motiva kot celoto, na katero se po navadi čustveno odziva, vselej v sozvočju s primarno idejo. Njene podobe so intimni zapisi, prilagojeni razpoloženjem, ki jasno podajajo umetničino osebno videnje lastnih ter tujih izkušenj, lahko pa jih tudi razumemo kot alegorije z univerzalnimi pomeni in simboliko.
Boštjan Soklič
Figuralne likovne celote Irena Jeras Dimovska izvaja v skladu s svojim temperamen- tom: smelo in impulzivno. Pri obravnavi izključno ženskih figur se ustvarjalka običajno rahlo distancira od strogega realističnega načina podajanja figuralike. Pristop do ženskega lika je tokrat bolj celosten, včasih skoraj shematičen, detajli pa so v kontekstu kompozicije popolnoma zanemarljivi. Za dojemanje njene likovne pripovedi je pomembnejši odnos med figuro in bivanjskim okvirjem. Bohotna telesa, ki so do nedavno prevladovala na platnih Irene Jeras- Dimovske, se v zdajšnjih zgodbah nekako bolj stapljajo z ozadjem, vračajo se v prvotno stanje popolne harmonije z naravo; lahko so živahno razgibana, lahko pa so tudi povsem sproščeno ležerna. S prepleti ploskev, nasičenih barv, črt in rastrov Irena Jeras Dimovska ustvarja površine, ki s svojo fizično navzočnostjo (predvsem po zaslugi odločnih barvnih nanosov in značilnih rdečih kontur) navidezno izstopajo iz površine. Iz naslikanih prizorov je moč razbrati celo paleto različnih profiliranih likovnih vzgibov, ki v sintetizirani obliki določajo umetničino unikatno stilno maniro. Dobro poznavanje tehnike akrilnega slikarstva Ireni Jeras Dimovski omogoča efektno realizirati prodore v večplastnost prostora znotraj slikovnega polja, to pa je »posvečeno območje« refleksij avtoričinih najbolj intimnih razmišljanj in fantazij. Sporočilnost podobe se tako vzpostavlja onkraj meja objektivne danosti, zato v svojem jedru ohranja imaginarne razsežnosti in vzdržuje poseben »energetski naboj«. Nova konkretnost likovne pripovedi, prek katere se slikarski objekt odteguje preprostemu enačenju z običajno pojavnostjo, sodi med temeljne značilnosti likovne prakse Irene Jeras Dimovske. Čeprav ustvarjalka v svojih delih posredno ohranja prepričljivo, a »ponotranjeno« klasično izraznost, kakršna je danes v slovenskem slikarstvu redka, nam hkrati tudi sporoča, da oživljena snovnost ni njen edini cilj in, da ne favorizira zgolj fizičnih dimenzij slikovnih komponent. Njen postmodernistični figuralni koncept, povezujoč gestualno slikarsko optiko s sublimnostjo pripovedi, sloni na nasprotju med navzočimi in slutenimi esencami pogojno določljivih, neizmerljivih razsežnosti likovnega dela. V igri, ki sugerira zaznavno gibanje, se prepletajo risarski in slikarski prijemi, slika pa živi kot samosvoj organizem in harmonična enota raznovrstnih struktur, svetlob in barvnih kontrastov. Gledalčeva domišljija je tisti ključni nosilec, ki sprejema in hkrati tudi omogoča osupljajoča povezovanja različnih likovnih elementov, transformacij in reliefnih učinkov. Navezanost na ekspresionistične vzore je v danem primeru samo navidezna, saj gre v konceptualnem smislu za bistveno drugačen pristop do reševanja izbrane slikarske tematike. Figure v statičnih ali dinamičnih pozah so namreč telesa, ki izražajo plastično polnost in življenje, četudi jih avtorica poenostavlja in večkrat postavi v imaginarni prostor. Ireni Jeras Dimovski notranja logika ne dopušča obrata k abstraktni likovni govorici, likovna pripoved brez povezave z realno predstavnostjo ji je tuja. Najnovejša dela v primerjavi s prejšnjimi figuralnimi sklopi sicer bolj poudarjajo elemente krajine. Raziskovanje ženskega telesa v vseh mogočih variantah, iz vseh mogočih vidikov, jo napeljuje na zgoščanje izraza, vendar z redukcijo določenih elementov motivno mizansceno le vzpostavlja in je ne poenostavlja; s prizorišča namreč odstrani le tisto, kar bi lahko onemogočilo figuram zaživeti v polnosti in barvnem bogastvu. Slikarski prostor tako postane naravna globinska kulisa za akt v intenzivnem gibanju, mirovanju ali celo lebdenju.
Dela Irene Jeras Dimovske poleg kompozicijske skladnosti odlikuje tudi slikarska improvizacija, preko katere se (predvsem po zaslugi močnih kolorističnih učinkov) vzpostavlja neka posebna sproščenost in dinamika. Skrajno individualna estetika metaforično razodeva avtoričino izrazno naravo, smisel za pripovednost, simboliko in jasno prepoznavno identiteto, znotraj le-te pa se soočata dva osnovna ustvarjalna principa: prvotni – idejni, in sekundarni - estetski. Plastično podane ženske figure, včasih spominjajoče na posodobljene upodobitve antičnih Amazonk, se gibljejo v definiranem, svetlobno in barvno poudarjenem prostorskem polju. Odpirajo nam poglede v svet, izpolnjen z rahlo erotiko in nas soočajo s prvobitnostjo.
Irena Jeras Dimovska je duhovno zavezana kultu figuralike in očitno verjame v njeno moč. Gola telesa, bodisi samotna, v parih ali skupinah, pripovedujejo zgodbe, stare kot človeški rod. Včasih jih lahko »beremo« kot aluzije na biblične teme, lahko pa nam vzbujajo tudi asociacije na skupine grških bakhantk, povezanih z obredi, posvečenimi plodnosti. Irena Jeras – Dimovska pojmuje vsebinski karakter izbranega motiva kot celoto, na katero se po navadi čustveno odziva, vselej v sozvočju s primarno idejo. Njene podobe so intimni zapisi, prilagojeni razpoloženjem, ki jasno podajajo umetničino osebno videnje lastnih ter tujih izkušenj, lahko pa jih tudi razumemo kot alegorije z univerzalnimi pomeni in simboliko.
Boštjan Soklič