Akad. slikarka, mag. restavratorstva in konzervatorstva Irena Jeras Dimovska tudi v najnovejši fazi ohranja svojo tradicionalno motiviko figuralnih kompozicij stiliziranih ženskih aktov, vendar čedalje bolj stopnjuje ekspresivno učinkovanje likovne celote s pomočjo akcijskih intervencij dripinga (polivanja) in izrazitejše gestualnosti, hoteč na eni strani poudariti psihološko razsežnost medčloveških odnosov, na drugi pa dosega zlivanje likov z okoljem, pri čemer simbolično, v panteističnem smislu, postanejo neločljivi del narave in vseprevladujočega, ciklično obnavljajočega se življenja. Zdi se, da bolj ko umetnica prehaja v asociativno abstraktno izraznost, zajemajoč navdih tako iz antičnega izročila kot srednjega veka in sodobnih tokov, bolj postajajo njena sporočila univerzalna
Za Jeras Dimovsko značilna oblikovna redukcija do radikalnega obrisovanja nesubstančno učinkujočih likov, osvobojenih vsake osebnostne individualizacije, vzbuja občutek lebdenja in lahkotnosti bivanja ter hkrati opozarja na idejo ženskosti, ki sega onkraj fizične eksistence. Skicozna oblikotvorna linija, s katero v grobem upošteva naravne proporce človeškega telesa, posreduje torej vtis platonske idejne silhuetnosti součinkujoč s plamenasto migotajočim, amorfno abstraktnim ozadjem. Bogato večplastno, lazurno preigravanje barvnih madežev, lis, daljših vehementnih potez in dripingov ima poleg vloge oblikovanja abstraktne globinsko prostorske iluzije, v smislu univerzalnega naravnega biotopa, tudi nalogo barvno simbolične izpovedi, s poudarkom na prevladujočem toplem koloritu (rdeča-rumena-oranžna), ki ga lahko označimo kot odraz subtilno intimnega in ne nazadnje tudi erotičnega doživljanja lastne ženskosti. Hladnejši zeleni odtenki opozarjajo na pomen človekove eksistence v neokrnjeni naravi, medtem ko modri nakazujejo duhovno dimenzijo obstoja. Ženski liki Jeras Dimovske tako posredujejo arkadijsko, malodane rajsko vzdušje popolnega ženskega sožitja samih Ev, saj Adamov očitno sploh ne potrebujejo ali pa so postranskega pomena. Sicer pa predstavlja ena najstarejših upodobitev celopostavnega ženskega akta v zgodovini zahodnoevropske umetnosti prav starozavezno Evo, kot kamniti relief v romanskem slogu na severnem portalu katedrale Saint-Lazare v Autunu, domnevno delo mojstra Gisleberta.
Autunska Eva simbolizira tako rekoč vse vrednote emancipirane ženske, ki jih skozi celoten opus tematsko obravnava tudi Irena Jeras Dimovska. Golo žensko telo ni ne pohujšljivo ne grešno, marveč je vrhunska stvaritev Boga Umetnika oziroma narave; ženska se nesramežljivo zaveda pomena svojega poslanstva, saj poleg materinske vloge prinaša tudi plodove oziroma hrano za preživetje (jabolko, oprsje); kar je lepo in posvetno ni nujno tudi dobro in koristno, zato je ženska meditativno zazrta vase in v naravo, zavedajoč se duhovne dimenzije stvarstva. Ženske figure Irene Jeras Dimovske učinkujejo kot idealizirane podobe samozavestnih, čutnih in čustvenih osebnosti, ki zatopljene vase posredujejo vtis zrelosti in samozadostnosti, popolnoma neodvisnih od nasprotnega spola. Moški se tako praviloma pojavljajo le kot opazovalci, torej izključno pred slikovno površino, ne pa tudi na njej, pri čemer potrjuje sleherno delo Irene Jeras Dimovske Goethejevo idejo večnega ženskega principa „das Ewig-Weibliche“, ki je dejansko gibalo človeštva. Ne nazadnje pa je treba upoštevati tudi ekološki vidik umetničinih del, v smislu Rousseaujevega klica „nazaj k naravi“, saj lahko človeštvo na zemlji preživi le, če upošteva krhko ravnovesje zemljinih ekosistemov.
Mario Berdič
Za Jeras Dimovsko značilna oblikovna redukcija do radikalnega obrisovanja nesubstančno učinkujočih likov, osvobojenih vsake osebnostne individualizacije, vzbuja občutek lebdenja in lahkotnosti bivanja ter hkrati opozarja na idejo ženskosti, ki sega onkraj fizične eksistence. Skicozna oblikotvorna linija, s katero v grobem upošteva naravne proporce človeškega telesa, posreduje torej vtis platonske idejne silhuetnosti součinkujoč s plamenasto migotajočim, amorfno abstraktnim ozadjem. Bogato večplastno, lazurno preigravanje barvnih madežev, lis, daljših vehementnih potez in dripingov ima poleg vloge oblikovanja abstraktne globinsko prostorske iluzije, v smislu univerzalnega naravnega biotopa, tudi nalogo barvno simbolične izpovedi, s poudarkom na prevladujočem toplem koloritu (rdeča-rumena-oranžna), ki ga lahko označimo kot odraz subtilno intimnega in ne nazadnje tudi erotičnega doživljanja lastne ženskosti. Hladnejši zeleni odtenki opozarjajo na pomen človekove eksistence v neokrnjeni naravi, medtem ko modri nakazujejo duhovno dimenzijo obstoja. Ženski liki Jeras Dimovske tako posredujejo arkadijsko, malodane rajsko vzdušje popolnega ženskega sožitja samih Ev, saj Adamov očitno sploh ne potrebujejo ali pa so postranskega pomena. Sicer pa predstavlja ena najstarejših upodobitev celopostavnega ženskega akta v zgodovini zahodnoevropske umetnosti prav starozavezno Evo, kot kamniti relief v romanskem slogu na severnem portalu katedrale Saint-Lazare v Autunu, domnevno delo mojstra Gisleberta.
Autunska Eva simbolizira tako rekoč vse vrednote emancipirane ženske, ki jih skozi celoten opus tematsko obravnava tudi Irena Jeras Dimovska. Golo žensko telo ni ne pohujšljivo ne grešno, marveč je vrhunska stvaritev Boga Umetnika oziroma narave; ženska se nesramežljivo zaveda pomena svojega poslanstva, saj poleg materinske vloge prinaša tudi plodove oziroma hrano za preživetje (jabolko, oprsje); kar je lepo in posvetno ni nujno tudi dobro in koristno, zato je ženska meditativno zazrta vase in v naravo, zavedajoč se duhovne dimenzije stvarstva. Ženske figure Irene Jeras Dimovske učinkujejo kot idealizirane podobe samozavestnih, čutnih in čustvenih osebnosti, ki zatopljene vase posredujejo vtis zrelosti in samozadostnosti, popolnoma neodvisnih od nasprotnega spola. Moški se tako praviloma pojavljajo le kot opazovalci, torej izključno pred slikovno površino, ne pa tudi na njej, pri čemer potrjuje sleherno delo Irene Jeras Dimovske Goethejevo idejo večnega ženskega principa „das Ewig-Weibliche“, ki je dejansko gibalo človeštva. Ne nazadnje pa je treba upoštevati tudi ekološki vidik umetničinih del, v smislu Rousseaujevega klica „nazaj k naravi“, saj lahko človeštvo na zemlji preživi le, če upošteva krhko ravnovesje zemljinih ekosistemov.
Mario Berdič