Slikarstvo medčloveških razmerij kot nenehno živ ustvarjalni proces
Slikarka Irena Dimovska slika predvsem življenjsko atmosfero, prežeto z vselej pomenljivim vzdušjem, skoznjo pa se prikazujejo ali nakazujejo figure, praviloma ženske, postavljene v različnih medsebojnih razmerjih. Ta figuralna razmerja so bodisi izrecno likovna, temelječa na ubranih ritmih ali dinamičnih prepletih, bodisi psihološka ali vsaj razpoloženjska. Tak čustveno ponotranjeni učinek njenih slik izhaja iz mehkih ali kontrastneje intenzivnih barvnih prelivov ter iz slikovitega spleta, ponekod že pravega pleteničja impulzivnih linij, ki s svojo energično dinamiko sproti vzpostavljajo likovno utripanje življenja, ki ga umetnica slikarsko uprizarja. To upodobljeno življenje je pogosto skrivnostno, polno slutenj ter tudi v negibnosti naslikanih oseb dinamično v likovnih utripih, ki so občuteni kot utripi nenehnega vzpostavljanja medsebojnih človeških situacij kot osrednje tematike njenih slik. Naslikane situacije se nenehno spreminjajo, a si ostajajo hkrati ves čas podobne in pravo bogastvo takega slikarstva je prav v umetničinem nerazdružnem sožitju linij in barv oziroma v organskem prepletanju in sožitju bitij, ki se rojevajo iz njenega ustvarjalnega nemira.
Slikarkina kompozicija temelji prav toliko na ritmični uravnoteženosti barvnih razmerij, prelivov, ploskev ali lis, kot na bolj ali manj pregledni obrisni risbi in njene slike so v svojem nemirnem tkivu večkrat videti vsaj toliko abstraktne kot figuralne; bolj kot táko razmejevanje pa je zanje ves čas bistvena barvna izraznost in z njo povezano dojemanje medčloveškega razmerja: razmerja med ljudmi, največkrat ženskami, polna zelene vedrine, rdeče impulzivnosti, sinje zasanjanosti ter rožnatega hrepenenja in pričakovanja ali rjave mrakobnosti in odtujenosti ali zapuščenosti, torej razmerja med človeško medsebojno bližino in oddaljenostjo ali celo tujstvom.
Vsa ta dela so izrazito intimna, a nosijo v sebi tudi simbolični pridih in močno ekspresivno napetost; predvsem pa izhajajo iz umetničinega doživljanja, ki mu je težko slediti do njegovega notranjega izvira. Same ženske so očitno podoba tistega človeškega (s)pola, ki slikarki najbolj ustreza za izpoved in ji je najbrž tudi estetsko najbliže, ne da bi bili prisiljeni v teh soočanjih in sožitjih, pa tudi dotikih, gledati nekakšna izrecno ženska razmerja; in tudi njihova dosledna razgaljenost je mnogo prej podoba čiste primarnosti oziroma gole človečnosti kot erotične dražljivosti. V tej medčloveški skrivnostnosti pa vseskozi tli napetost, tudi ko so povsem vedre in sproščene figure ubrano razporejene v nanizanih skupinah ali separatnih sklopih posameznih parov, na svojih prostorsko nerazvidnih prizoriščih, travnikih, interierih ali morebitnih plažah; toliko bolj pa so njihova soočenja napeta v mračnejših trenutkih, ko se v speči samoti razliva ugasla rdeča barva malone kot znanilka človeškega tkiva in njegove skrite krvi.
Četudi pritegujejo umetnico ženske figure predvsem kot utelešenja najrazličnejših, še posebno zleknjenih, skrčenih, sedečih in ležečih položajev in pregibov, njena telesa nikakor niso brezkrvno toga, marveč so v svoji organičnosti vsestransko napolnjena z življenjsko energijo, zato njene skupinske figuralne podobe presegajo zgolj spomine na akademijsko študijsko izročilo slikanja aktov in so očitno postale osebna stalnica za izražanje slikarkinih vsakršnih občutenj in razglabljanj; njeni akti pa tudi niso v ničemer individualizirani, marveč so z njihovo razporeditvijo, barvami in spleti, objemi in napetostjo linij poudarjena in razkrita predvsem njihova intimna soočanja. Tako ponekod skozi razpoloženjsko atmosfero uzremo célo vrsto figur, poleg zaupnih dvojic pogosto enigmatično trojico ali célo množico, ždečo v tesnobnem mraku, in spet utelešeno samoto ali nedorečen dvogovor, bolj izjemoma pa tudi motive z domišljijskim pridihom, ko se znajdejo figure na strehah ali plezajo po neznanem velikanu. V jedru pa so te postave s svojo izraznostjo zagotovo izpoved doživljanja, ki je ob vsej dinamični impulzivnosti v osnovi lirično in otožno zamolklo, a lahko v strastnih barvah tudi bolj energično in kričeče intenzivno ter ponekod celo dramatično; take slikarkine figure pa so gotovo tudi prispodobe njenih občutij ali njenega razprtega jaza, saj se nenehoma na novo razpostavljajo, krhko dotikajo in oživljajo v imaterialnih, pogosto prav akvarelnih prelivih barv in objemih, mrežah, lovkah ali zankah vseskozi nemirnih črt. V prosojnem plastenju te notranje napetosti tli vse njihovo likovno oziroma slikarkino notranje življenje in ustvarjalno bogastvo. Vsa ta razmerja pa prav tako kot nenehni prepleti in ritmi slikarkinih likovnih izraznih sredstev predstavljajo živo vsebinsko tkivo umetničine ustvarjalnosti, ki s svojo dinamiko in stalnim prerajanjem razkriva njeno delo kot živ ustvarjalni proces.
Umetnica je s takimi svojimi zelo značilnimi slikami, po katerih jo najbolje poznamo (če ne drugače, že z Majskih salonov slovenskega likovnega društva), opazna in prepričljiva ustvarjalna osebnost, ki izpričuje suvereno obvladovanje, danes bi lahko rekli, že klasičnih modernih slikarskih sredstev, s katerimi se izraža občutljivo in prepričljivo. Z zadnjo razstavo v galeriji Društva likovnih umetnikov Kranj pa prikazuje svoj tehnološki preskok, saj se je preizkusila tudi v digitalni obliki slikarstva. Najnovejše podobe je izoblikovala neposredno na računalniku in jih kot barvne grafike odtisnila na umetniški papir in platno. Ustvarjalka, ki že kot poklicna restavratorka obvladuje tehnološke probleme nekdanjega slikarstva in očitno intenzivno spremlja tudi stare in nove možnosti vizualnega komuniciranja (med drugim je avtorica izjemno liričnih digitalnih fotografij, za katere je bila nagrajena v srbskem Majdanpeku), pa je očitno želela preveriti te nove možnosti izrecno kot slikarka, ne da bi se s tem oddaljila od sebe in slepo prepustila novim trendom, kajti tudi v teh novih slikah sta zajeti vsa njena impulzivnost in barvna dinamika, le da so v novem mediju linije vsaj nekoliko ali precej ostrejše in barve s svojimi tršimi prelivi, kot jih omogoča čopič, še precej bolj sijoče žive in kontrastno izostrene. Predvsem pa živi v njih slikarkina ustvarjalna invencija nič manj intenzivno kot v njenem klasičnem slikarstvu, saj podob ne kombinira iz inventarja vnaprej sestavljenih programov; in četudi slika in riše po drugačnih ekranih, kot sta platno ali akvarelni papir, se skoznje izpoveduje enako ali podobno kot doslej, saj tudi na njenih novih slikah dominirata utrip barve in vse prepletajoči zamah risbe, skozi katera se na novo prebujajo njene stare, a vselej brezčasno mlade ženske.
Te njene ženske so morda le stoobrazna postava ene same brezčasne človeške postave, ki vzpostavlja vedno nova notranja razmerja zlasti sama s sabo, ali pa zaznamujejo bolj ali manj vedro podobo žena, ki se srečujejo, se v harmoničnem veselju zbližujejo ali vdano počivajo, premagujejo z medsebojnim zbliževanjem svojo osamljenost in se prepuščajo enakim hrepenenjem in trpnim stanjem, kakršna poznajo človeške generacije oziroma človeške žene od najstarejših časov, od egipčanske do Gauguinove umetnosti in še naprej; to pa v njena dela ponekod vliva tudi nostalgično arhetipski in celo alegorično obarvan pridih, nekatera pa v svojem prosojnem plastenju utripajo celo kot rjavo tleče vizije. Vselej pa skozi ritem slikarkinih živo zvenečih ali blago zamolklih, vedno močno slikovitih barvnih in risarskih prežemanj ne glede na njen vsakokratni ustvarjalni medij na novo oživljajo človeška srečanja in razhajanja, ki se v svojem hkrati monotonem in v odtenkih bogatem dogajanju povezujejo in razporejajo v pravo panoramo ponotranjenega in vselej skrivnostnega človeškega življenja. To panoramo z njenimi vsakokratnimi segmenti pa umetnica vedno na novo pretaplja in potaplja v slikarsko atmosfero, ki učinkuje s svojo temeljno ubranostjo sorodno kot lirska pesem in nam lahko s svojo sunkovito širokopoteznostjo pove o stanju duše v naslikanem telesu mnogo več kot epsko izrečena in z opisujočimi nadrobnostmi obremenjena konkretna zgodba.
Milček Komelj
Slikarkina kompozicija temelji prav toliko na ritmični uravnoteženosti barvnih razmerij, prelivov, ploskev ali lis, kot na bolj ali manj pregledni obrisni risbi in njene slike so v svojem nemirnem tkivu večkrat videti vsaj toliko abstraktne kot figuralne; bolj kot táko razmejevanje pa je zanje ves čas bistvena barvna izraznost in z njo povezano dojemanje medčloveškega razmerja: razmerja med ljudmi, največkrat ženskami, polna zelene vedrine, rdeče impulzivnosti, sinje zasanjanosti ter rožnatega hrepenenja in pričakovanja ali rjave mrakobnosti in odtujenosti ali zapuščenosti, torej razmerja med človeško medsebojno bližino in oddaljenostjo ali celo tujstvom.
Vsa ta dela so izrazito intimna, a nosijo v sebi tudi simbolični pridih in močno ekspresivno napetost; predvsem pa izhajajo iz umetničinega doživljanja, ki mu je težko slediti do njegovega notranjega izvira. Same ženske so očitno podoba tistega človeškega (s)pola, ki slikarki najbolj ustreza za izpoved in ji je najbrž tudi estetsko najbliže, ne da bi bili prisiljeni v teh soočanjih in sožitjih, pa tudi dotikih, gledati nekakšna izrecno ženska razmerja; in tudi njihova dosledna razgaljenost je mnogo prej podoba čiste primarnosti oziroma gole človečnosti kot erotične dražljivosti. V tej medčloveški skrivnostnosti pa vseskozi tli napetost, tudi ko so povsem vedre in sproščene figure ubrano razporejene v nanizanih skupinah ali separatnih sklopih posameznih parov, na svojih prostorsko nerazvidnih prizoriščih, travnikih, interierih ali morebitnih plažah; toliko bolj pa so njihova soočenja napeta v mračnejših trenutkih, ko se v speči samoti razliva ugasla rdeča barva malone kot znanilka človeškega tkiva in njegove skrite krvi.
Četudi pritegujejo umetnico ženske figure predvsem kot utelešenja najrazličnejših, še posebno zleknjenih, skrčenih, sedečih in ležečih položajev in pregibov, njena telesa nikakor niso brezkrvno toga, marveč so v svoji organičnosti vsestransko napolnjena z življenjsko energijo, zato njene skupinske figuralne podobe presegajo zgolj spomine na akademijsko študijsko izročilo slikanja aktov in so očitno postale osebna stalnica za izražanje slikarkinih vsakršnih občutenj in razglabljanj; njeni akti pa tudi niso v ničemer individualizirani, marveč so z njihovo razporeditvijo, barvami in spleti, objemi in napetostjo linij poudarjena in razkrita predvsem njihova intimna soočanja. Tako ponekod skozi razpoloženjsko atmosfero uzremo célo vrsto figur, poleg zaupnih dvojic pogosto enigmatično trojico ali célo množico, ždečo v tesnobnem mraku, in spet utelešeno samoto ali nedorečen dvogovor, bolj izjemoma pa tudi motive z domišljijskim pridihom, ko se znajdejo figure na strehah ali plezajo po neznanem velikanu. V jedru pa so te postave s svojo izraznostjo zagotovo izpoved doživljanja, ki je ob vsej dinamični impulzivnosti v osnovi lirično in otožno zamolklo, a lahko v strastnih barvah tudi bolj energično in kričeče intenzivno ter ponekod celo dramatično; take slikarkine figure pa so gotovo tudi prispodobe njenih občutij ali njenega razprtega jaza, saj se nenehoma na novo razpostavljajo, krhko dotikajo in oživljajo v imaterialnih, pogosto prav akvarelnih prelivih barv in objemih, mrežah, lovkah ali zankah vseskozi nemirnih črt. V prosojnem plastenju te notranje napetosti tli vse njihovo likovno oziroma slikarkino notranje življenje in ustvarjalno bogastvo. Vsa ta razmerja pa prav tako kot nenehni prepleti in ritmi slikarkinih likovnih izraznih sredstev predstavljajo živo vsebinsko tkivo umetničine ustvarjalnosti, ki s svojo dinamiko in stalnim prerajanjem razkriva njeno delo kot živ ustvarjalni proces.
Umetnica je s takimi svojimi zelo značilnimi slikami, po katerih jo najbolje poznamo (če ne drugače, že z Majskih salonov slovenskega likovnega društva), opazna in prepričljiva ustvarjalna osebnost, ki izpričuje suvereno obvladovanje, danes bi lahko rekli, že klasičnih modernih slikarskih sredstev, s katerimi se izraža občutljivo in prepričljivo. Z zadnjo razstavo v galeriji Društva likovnih umetnikov Kranj pa prikazuje svoj tehnološki preskok, saj se je preizkusila tudi v digitalni obliki slikarstva. Najnovejše podobe je izoblikovala neposredno na računalniku in jih kot barvne grafike odtisnila na umetniški papir in platno. Ustvarjalka, ki že kot poklicna restavratorka obvladuje tehnološke probleme nekdanjega slikarstva in očitno intenzivno spremlja tudi stare in nove možnosti vizualnega komuniciranja (med drugim je avtorica izjemno liričnih digitalnih fotografij, za katere je bila nagrajena v srbskem Majdanpeku), pa je očitno želela preveriti te nove možnosti izrecno kot slikarka, ne da bi se s tem oddaljila od sebe in slepo prepustila novim trendom, kajti tudi v teh novih slikah sta zajeti vsa njena impulzivnost in barvna dinamika, le da so v novem mediju linije vsaj nekoliko ali precej ostrejše in barve s svojimi tršimi prelivi, kot jih omogoča čopič, še precej bolj sijoče žive in kontrastno izostrene. Predvsem pa živi v njih slikarkina ustvarjalna invencija nič manj intenzivno kot v njenem klasičnem slikarstvu, saj podob ne kombinira iz inventarja vnaprej sestavljenih programov; in četudi slika in riše po drugačnih ekranih, kot sta platno ali akvarelni papir, se skoznje izpoveduje enako ali podobno kot doslej, saj tudi na njenih novih slikah dominirata utrip barve in vse prepletajoči zamah risbe, skozi katera se na novo prebujajo njene stare, a vselej brezčasno mlade ženske.
Te njene ženske so morda le stoobrazna postava ene same brezčasne človeške postave, ki vzpostavlja vedno nova notranja razmerja zlasti sama s sabo, ali pa zaznamujejo bolj ali manj vedro podobo žena, ki se srečujejo, se v harmoničnem veselju zbližujejo ali vdano počivajo, premagujejo z medsebojnim zbliževanjem svojo osamljenost in se prepuščajo enakim hrepenenjem in trpnim stanjem, kakršna poznajo človeške generacije oziroma človeške žene od najstarejših časov, od egipčanske do Gauguinove umetnosti in še naprej; to pa v njena dela ponekod vliva tudi nostalgično arhetipski in celo alegorično obarvan pridih, nekatera pa v svojem prosojnem plastenju utripajo celo kot rjavo tleče vizije. Vselej pa skozi ritem slikarkinih živo zvenečih ali blago zamolklih, vedno močno slikovitih barvnih in risarskih prežemanj ne glede na njen vsakokratni ustvarjalni medij na novo oživljajo človeška srečanja in razhajanja, ki se v svojem hkrati monotonem in v odtenkih bogatem dogajanju povezujejo in razporejajo v pravo panoramo ponotranjenega in vselej skrivnostnega človeškega življenja. To panoramo z njenimi vsakokratnimi segmenti pa umetnica vedno na novo pretaplja in potaplja v slikarsko atmosfero, ki učinkuje s svojo temeljno ubranostjo sorodno kot lirska pesem in nam lahko s svojo sunkovito širokopoteznostjo pove o stanju duše v naslikanem telesu mnogo več kot epsko izrečena in z opisujočimi nadrobnostmi obremenjena konkretna zgodba.
Milček Komelj