Ireno Jeras Dimovsko zanima že od začetkov njenega
ukvarjanja s slikarstvom ženska figura, ki jo raziskuje in odkriva v
najrazličnejših pozah ter odnosih: s samo seboj, z drugo figuro, v
razmerju slikarka – figura – slika – gledalec. Figurativno slikarstvo je
v primarni vlogi akta ali portreta sicer vedno prisotno v procesu
slikarskega šolanja na likovnih akademijah kot študijsko obvezni
predmet, ki pa se kasneje le redko razvije v najrazličnejše
»figurativne« izpeljanke slikarskih likovnih poetik. V sedanji slovenski
likovni praksi ni prav veliko slikarjev in slikark, ki bi se lotevali
upodabljanja (realistične) človeške figure, kot enega možnih ali celo
stalnih motivov v iskanju in reševanju likovne problematike. Irena Jeras
Dimovska je ena tistih, ki pri figuri vztraja naprej in jo trenutno
drugi motivi v likovnem ustvarjanju sploh ne zanimajo.
Njene, izključno ženske figure, so pravzaprav akti, ujeti v namišljene prostore, določene z velikostjo posameznega platna. Dimovska upodablja svoje ženske figure brez realističnih potez obraza, le-ta je zmeraj skrivnostno zabrisan, zgolj nakazan in sramežljivo podan v nasprotju s telesom, kjer lahko razberemo bohotne ženske obline,razgaljene prsi in zapeljive poze. Figura se na prefinjen način,brez ostrih mej in robov staplja z ozadjem, kjer praviloma slikarka vedno uporablja živo rdeče, oranžne, rumene in umirjene zemeljske barvne nanose hkrati, vehementno vodene s širokimi, svobodnimi potezami čopiča. Za ozadje, kolikor ga ostane in ga ne zapolni figura,skoraj vedno uporabi enako barvno lestvico, kjer pogled potone v globino podobe. Za njen celoten slikarski opus lahko rečemo, da ostaja na ravni spoznavnega in konkretnega sveta, v njenem primeru figure, ki se seveda med seboj razlikujejo in so rezultat slikarkinih trenutnih stanj in doživljanj, ko daje podobam raznolike izrazne poudarke. Le-te v glavnem vedno dosega s pomočjo barve.
Slikarka nam preko svojih slik sporoča svoje zadovoljstvo nad tem, da je tudi sama ženska, žena, mati, ljubica…, da lahko slika in ustvarja, ko svojo notranjo energijo in ustvarjalno potenco preliva na platna. Iz njenih slik veje veselje in radost nad življenjem, dotakne se nas ljubezen, sreča, mir.. Zdi se, da so umetniška dela Irene Jeras Dimovske na prvi pogled sila preproste, všečne in prijazne podobe, a hkrati tehtno premišljene in s simboli polne zgodbe o številnih življenjskih usodah, ki jih pripoveduje slehernemu pozornemu gledalcu.
Stanka Gačnik
Njene, izključno ženske figure, so pravzaprav akti, ujeti v namišljene prostore, določene z velikostjo posameznega platna. Dimovska upodablja svoje ženske figure brez realističnih potez obraza, le-ta je zmeraj skrivnostno zabrisan, zgolj nakazan in sramežljivo podan v nasprotju s telesom, kjer lahko razberemo bohotne ženske obline,razgaljene prsi in zapeljive poze. Figura se na prefinjen način,brez ostrih mej in robov staplja z ozadjem, kjer praviloma slikarka vedno uporablja živo rdeče, oranžne, rumene in umirjene zemeljske barvne nanose hkrati, vehementno vodene s širokimi, svobodnimi potezami čopiča. Za ozadje, kolikor ga ostane in ga ne zapolni figura,skoraj vedno uporabi enako barvno lestvico, kjer pogled potone v globino podobe. Za njen celoten slikarski opus lahko rečemo, da ostaja na ravni spoznavnega in konkretnega sveta, v njenem primeru figure, ki se seveda med seboj razlikujejo in so rezultat slikarkinih trenutnih stanj in doživljanj, ko daje podobam raznolike izrazne poudarke. Le-te v glavnem vedno dosega s pomočjo barve.
Slikarka nam preko svojih slik sporoča svoje zadovoljstvo nad tem, da je tudi sama ženska, žena, mati, ljubica…, da lahko slika in ustvarja, ko svojo notranjo energijo in ustvarjalno potenco preliva na platna. Iz njenih slik veje veselje in radost nad življenjem, dotakne se nas ljubezen, sreča, mir.. Zdi se, da so umetniška dela Irene Jeras Dimovske na prvi pogled sila preproste, všečne in prijazne podobe, a hkrati tehtno premišljene in s simboli polne zgodbe o številnih življenjskih usodah, ki jih pripoveduje slehernemu pozornemu gledalcu.
Stanka Gačnik