Slikarka
Irena Jeras Dimovska se posveča ženskemu aktu vse od začetka
ustvarjanja. Leta 1985 je diplomirala na slikarskem oddelku ljubljanske
akademije za likovno umetnost, tri leta pozneje pa končala magistrski
študij restavratorstva in konzervatorstva. Ženske, ki jih slika po
spominu, so v ikonografiji njenega likovnega sveta sodobne, emancipirane
Eve, ki ob sebi prenesejo moškega le kot nemega opazovalca. Na slikah,
ki imajo popolnoma drugačen likovni rokopis in drugačno vsebinsko
izhodišče kot risbe njenega moža, pa ima glavno vlogo barva. Barva, ki
odkriva, razkriva, odpira in ponuja pester izbor tonov in
strukturiranost znotraj ene same barve. Predvsem rdeče, v bogastvu
katere se zrcalijo čutni, duhovni prostori njenega pozitivnega dojemanja
sveta.
Pri zbiri tehnike se je odločila za akrilne barve, s katerimi lahko sebi najbolj zvesto oblikuje želeno ozračje izbranega motivnega sveta. Za ponazarjanje realnosti, izražanje občutkov ob njej, skratka za poudarjanje lastnih čustvenih vtisov je v slikarstvu predvsem pomembna barva. Tudi barvo, ki napolnjuje ta dela, lahko povsem razumemo le, če jo postavimo v odnos, ki je v posameznem delu vzpostavljen z realnostjo. Prav zato lahko bistveno bolj neposredno dojamemo slike, ki so recimo, obarvane rdeče, saj v tem najdemo njihovo pozitivno naravnanost. Prav tako vsebinsko skladna je uporaba oranžne in rumene barve, ki je še bolj svetla, sončna in prežeta z optimizmom, življenjem. Pri slikanju aktov, ki presegajo enostavne različice istih motivov, ustvarja Jerasova na eni strani skoraj erotično ozračje z zapeljivimi telesi ene ali dveh žensk v zaprtih ali odprtih prostorih slik in na drugi strani skrivnostno poželenje z golimi telesi figur, ki jim ne razkrije obličja. Posamezne ženske figure ali figuralne kompozicije zaživijo v strastnem pogledu in radoživosti trenutka, ustvarjalno nabitega, prvinskega, elementarnega, čutnega in čustveno razživetega. Njene hedonične slike včasih govorijo o množici motivov in možnosti različnih interpretacij s kombinacijo pogledov, ne nazadnje pa tudi o popolnem užitku slikanja po podobah v sebi že davno videnih prizorov. Za naslikanimi prizori, ki z brezkompromisnimi rešitvami pričajo o slikarkinem užitku pri samem dejanju ustvarjanja, ni ničesar.
Doživete poze in prostorske postavitve neobremenjeno stopnjuje od natanko izslikanih realističnih detajlov do komaj berljivih potez obraza. Kot je razpon živih, intenzivnih barv vse bolj zgovoren, so tudi poze figur in prostorske postavitve vse bolj premišljene. Gre za nekakšno razdeljevanje ploskovnih poselitev polja slike z elementi, ki so lahko prepoznavni ali povsem optično elementarni. Ekspresivni izraz se izkazuje predvsem v čutnem, skoraj senzualnem valovanju površine na slikah, ki so kot celota zlite, uravnotežene s prostorom in njenimi posameznimi deli. Tako njeno slikarstvo, prežeto z idealizirano čutnostjo, pomeni harmonično izravnavo energij.
Tatjana Pregl Kobe
Pri zbiri tehnike se je odločila za akrilne barve, s katerimi lahko sebi najbolj zvesto oblikuje želeno ozračje izbranega motivnega sveta. Za ponazarjanje realnosti, izražanje občutkov ob njej, skratka za poudarjanje lastnih čustvenih vtisov je v slikarstvu predvsem pomembna barva. Tudi barvo, ki napolnjuje ta dela, lahko povsem razumemo le, če jo postavimo v odnos, ki je v posameznem delu vzpostavljen z realnostjo. Prav zato lahko bistveno bolj neposredno dojamemo slike, ki so recimo, obarvane rdeče, saj v tem najdemo njihovo pozitivno naravnanost. Prav tako vsebinsko skladna je uporaba oranžne in rumene barve, ki je še bolj svetla, sončna in prežeta z optimizmom, življenjem. Pri slikanju aktov, ki presegajo enostavne različice istih motivov, ustvarja Jerasova na eni strani skoraj erotično ozračje z zapeljivimi telesi ene ali dveh žensk v zaprtih ali odprtih prostorih slik in na drugi strani skrivnostno poželenje z golimi telesi figur, ki jim ne razkrije obličja. Posamezne ženske figure ali figuralne kompozicije zaživijo v strastnem pogledu in radoživosti trenutka, ustvarjalno nabitega, prvinskega, elementarnega, čutnega in čustveno razživetega. Njene hedonične slike včasih govorijo o množici motivov in možnosti različnih interpretacij s kombinacijo pogledov, ne nazadnje pa tudi o popolnem užitku slikanja po podobah v sebi že davno videnih prizorov. Za naslikanimi prizori, ki z brezkompromisnimi rešitvami pričajo o slikarkinem užitku pri samem dejanju ustvarjanja, ni ničesar.
Doživete poze in prostorske postavitve neobremenjeno stopnjuje od natanko izslikanih realističnih detajlov do komaj berljivih potez obraza. Kot je razpon živih, intenzivnih barv vse bolj zgovoren, so tudi poze figur in prostorske postavitve vse bolj premišljene. Gre za nekakšno razdeljevanje ploskovnih poselitev polja slike z elementi, ki so lahko prepoznavni ali povsem optično elementarni. Ekspresivni izraz se izkazuje predvsem v čutnem, skoraj senzualnem valovanju površine na slikah, ki so kot celota zlite, uravnotežene s prostorom in njenimi posameznimi deli. Tako njeno slikarstvo, prežeto z idealizirano čutnostjo, pomeni harmonično izravnavo energij.
Tatjana Pregl Kobe