Ženski akt
Ko pomislimo na akt, še posebno ženski akt, nam ta najpogosteje predstavlja simbol lepote in plodnosti, upodobitev čutnosti in erotičnosti. Akt kot ga poznamo slika osebno razgaljenost, sram ali drznost, predstavlja pa lahko tudi pogum, odkritost oz. iskrenost ali intimnost.
Naša pričakovanja pa se razblinijo, ko uzremo slike IJD. Zaman iščemo odgovore na vprašanje, kdo je ta brezoblična ženska pred nami. Kajti tukaj imamo prvič v zgodovini ženskega akta opraviti s človeškim aktom in marsikoga taka upodobitev ženske zaloti nepripravljenega.
Če je podoba ženske v vsakdanjem, političnem ali literarnem diskurzu dobila širše razsežnosti in ni več tako močno pod vplivom razlikovalnega pristopa pa v upodobitveni umetnosti temu ni tako, ali bolje ni bilo tako do sedaj. Razlikovalni pristop dopušča obstoj legitimnih primerov različne obravnave spolov, ko gre za pristno razliko med spoloma, vendar je njegov obseg omejen saj prezre neenakosti v družbenem razumevanju spolov. Preden se torej odločimo kako bi morali upoštevati družbeni spol, moramo vedeti kako so ga že upoštevali. Bolj družba določa družbene položaje spolno opredeljeno, manj je razlikovalni pristop zmožen odkrivati neenakosti. V likovni umetnosti akta smo tako priča bolj ali manj liberalnim upodobitvam vloge ženske, ne pa tudi avtonomne ženske opredelitve. Problem je dominacija. Boj proti spolni podrejenosti zahteva opustitev interpretacije ideje pravičnosti kot enakosti in sprejetje koncepta spolne avtonomije: pravice, da merila enakosti sprejmemo ali pa ustvarimo nova.
Akti IJD s svojo iskrenostjo niso nastali kot načrten odgovor na odklanjanje razlikovalnega pristopa temveč so pred nami kot samoumevno dejstvo človeške podobe, ki se ne obremenjuje z okostenelimi govori različnih feminističnih struj, temveč samozavestno obrača svoj pogled navznoter, v svoj ideal jaza, ki postane edino merilo.
MENE
Prek njenih slik lahko spoznamo še neslutene možnosti, ki obstajajo v položaju ženske, ki so v različnih družbeno kritičnih tekstih že bile ubesedene, a jih Ženska v realnem svetu še ni znala izpolniti.
Konkretno žensko telo pred nami s subtilnim prehodom v abstrakcijo izpostavi prav to, kar nam pri refleksiji ženske situacije ostaja nevidno, čeprav je ključnega pomena: možnosti.
Če se nam zdi, da je ženska s svojimi vlogami definirana, da so družbene vloge tiste, ki žensko konstituirajo, njene slike dokazujejo prav nasprotno. Vse vloge, ki si jih lahko zamišljamo v ženski, akta pred nami ne definirajo, temveč so le možna izbira, ne pa identifikacija ženske.
Kadar imamo na sliki več kot eno žensko opazimo, da se bistveno ne razlikujejo med sabo. Pri nekaterih se nehote sprašujemo ali je avtorica nameravala predstaviti več različnih oseb, ali pa imamo pred sabo več vidikov iste osebe.
Če se odločimo za slednje vidimo izrazito pozitiven odnos do osebnostnih struktur, ki je nenavaden tako likovno kot historično. Osebnost je namreč najpogosteje predstavljena kot polje boja in dialektike. Religija, zgodovina, psihologija, sociologija, politika človekovo rast in izpopolnjevanje najdejo v konfliktu. Sledi notranje razklanosti, dvoma, razdvojenosti najdemo na nekaterih starejših delih IJD, medtem ko so zadnje serije aktov polne pomiritve, medsebojne topline in podpore. Človek ni več sovražnik samemu sebi, niti mu to ni več treba biti. Tisto, kar ga bogati je naraščajoče samospoznavanje in novoodkrita samozavest.
Na drugi strani z abstrakcijo ženskega telesa IJD uspe preseči ujetost moderne umetnosti v zablodo narcizma. Uspe ji upodobiti dialektiko s pomočjo katere je telo brezoblično- ne gre več za ogledovanje svoje podobe in obenem oblikovno - subjektivno, izpovedno, s čimer se izogne narcisizmu, v katerega se tako pogosto ujame figuralika.
JAZ IN SVET
Drugo vprašanje, ki ga lahko dobimo ob ogledovanju njenih slik, je umeščenost človeka v svetu. Tudi tu se srečamo z osvežujočo spremembo. Človek IJD namreč ni ujet v spone tega sveta, ki ga brezizhodno definirajo. Ozadje tudi ni le prikladna podpora osrednjemu motivu. Zdi se, kot da sta pokrajina in človek v njem nezadržno povezana in prehajata drug v drugega, ne da bi ju to utesnjevalo. Prav nasprotno, osvobaja ju.
Osrednjega pomena na sliki je vedno človek. Pri tem ne gre za pojav antropocentrizma, temveč preprosto za dejstvo, da je v središču zanimanja slikarke človek in njegovo doživljanje. Svet kot tak je tako kot v poeziji metafora notranjega doživljanja subjekta.
Če nam umetnost pokaže, da smo sami kreatorji svoje usode in sveta okoli nas, da smo avtonomni subjekti, potem so njena dela popoln prikaz te avtonomije, saj ženska na njenih slikah vidno oblikuje svet okoli sebe. Svet okoli nje ni izraz subjektivizacije okolja, temveč izraz svobode in avtonomije subjekta.
Vida Dimovska
Naša pričakovanja pa se razblinijo, ko uzremo slike IJD. Zaman iščemo odgovore na vprašanje, kdo je ta brezoblična ženska pred nami. Kajti tukaj imamo prvič v zgodovini ženskega akta opraviti s človeškim aktom in marsikoga taka upodobitev ženske zaloti nepripravljenega.
Če je podoba ženske v vsakdanjem, političnem ali literarnem diskurzu dobila širše razsežnosti in ni več tako močno pod vplivom razlikovalnega pristopa pa v upodobitveni umetnosti temu ni tako, ali bolje ni bilo tako do sedaj. Razlikovalni pristop dopušča obstoj legitimnih primerov različne obravnave spolov, ko gre za pristno razliko med spoloma, vendar je njegov obseg omejen saj prezre neenakosti v družbenem razumevanju spolov. Preden se torej odločimo kako bi morali upoštevati družbeni spol, moramo vedeti kako so ga že upoštevali. Bolj družba določa družbene položaje spolno opredeljeno, manj je razlikovalni pristop zmožen odkrivati neenakosti. V likovni umetnosti akta smo tako priča bolj ali manj liberalnim upodobitvam vloge ženske, ne pa tudi avtonomne ženske opredelitve. Problem je dominacija. Boj proti spolni podrejenosti zahteva opustitev interpretacije ideje pravičnosti kot enakosti in sprejetje koncepta spolne avtonomije: pravice, da merila enakosti sprejmemo ali pa ustvarimo nova.
Akti IJD s svojo iskrenostjo niso nastali kot načrten odgovor na odklanjanje razlikovalnega pristopa temveč so pred nami kot samoumevno dejstvo človeške podobe, ki se ne obremenjuje z okostenelimi govori različnih feminističnih struj, temveč samozavestno obrača svoj pogled navznoter, v svoj ideal jaza, ki postane edino merilo.
MENE
Prek njenih slik lahko spoznamo še neslutene možnosti, ki obstajajo v položaju ženske, ki so v različnih družbeno kritičnih tekstih že bile ubesedene, a jih Ženska v realnem svetu še ni znala izpolniti.
Konkretno žensko telo pred nami s subtilnim prehodom v abstrakcijo izpostavi prav to, kar nam pri refleksiji ženske situacije ostaja nevidno, čeprav je ključnega pomena: možnosti.
Če se nam zdi, da je ženska s svojimi vlogami definirana, da so družbene vloge tiste, ki žensko konstituirajo, njene slike dokazujejo prav nasprotno. Vse vloge, ki si jih lahko zamišljamo v ženski, akta pred nami ne definirajo, temveč so le možna izbira, ne pa identifikacija ženske.
Kadar imamo na sliki več kot eno žensko opazimo, da se bistveno ne razlikujejo med sabo. Pri nekaterih se nehote sprašujemo ali je avtorica nameravala predstaviti več različnih oseb, ali pa imamo pred sabo več vidikov iste osebe.
Če se odločimo za slednje vidimo izrazito pozitiven odnos do osebnostnih struktur, ki je nenavaden tako likovno kot historično. Osebnost je namreč najpogosteje predstavljena kot polje boja in dialektike. Religija, zgodovina, psihologija, sociologija, politika človekovo rast in izpopolnjevanje najdejo v konfliktu. Sledi notranje razklanosti, dvoma, razdvojenosti najdemo na nekaterih starejših delih IJD, medtem ko so zadnje serije aktov polne pomiritve, medsebojne topline in podpore. Človek ni več sovražnik samemu sebi, niti mu to ni več treba biti. Tisto, kar ga bogati je naraščajoče samospoznavanje in novoodkrita samozavest.
Na drugi strani z abstrakcijo ženskega telesa IJD uspe preseči ujetost moderne umetnosti v zablodo narcizma. Uspe ji upodobiti dialektiko s pomočjo katere je telo brezoblično- ne gre več za ogledovanje svoje podobe in obenem oblikovno - subjektivno, izpovedno, s čimer se izogne narcisizmu, v katerega se tako pogosto ujame figuralika.
JAZ IN SVET
Drugo vprašanje, ki ga lahko dobimo ob ogledovanju njenih slik, je umeščenost človeka v svetu. Tudi tu se srečamo z osvežujočo spremembo. Človek IJD namreč ni ujet v spone tega sveta, ki ga brezizhodno definirajo. Ozadje tudi ni le prikladna podpora osrednjemu motivu. Zdi se, kot da sta pokrajina in človek v njem nezadržno povezana in prehajata drug v drugega, ne da bi ju to utesnjevalo. Prav nasprotno, osvobaja ju.
Osrednjega pomena na sliki je vedno človek. Pri tem ne gre za pojav antropocentrizma, temveč preprosto za dejstvo, da je v središču zanimanja slikarke človek in njegovo doživljanje. Svet kot tak je tako kot v poeziji metafora notranjega doživljanja subjekta.
Če nam umetnost pokaže, da smo sami kreatorji svoje usode in sveta okoli nas, da smo avtonomni subjekti, potem so njena dela popoln prikaz te avtonomije, saj ženska na njenih slikah vidno oblikuje svet okoli sebe. Svet okoli nje ni izraz subjektivizacije okolja, temveč izraz svobode in avtonomije subjekta.
Vida Dimovska